Za pravilen prikaz multimedijskih strani je potrebna HTML5/CSS3 & WebGL ali Adobe Flash podpora!



Vzgojna izhodišča pri našem delu

Naše delo z mladimi se vse bolj usmerja na najmlajše udeležence - vrtičkarje pa tja do 12. leta, ko se otroci še dovzetni za čudeže narave in pripravljeni sprejemati doživljajske vtise v obliki, ki še ni popolnoma okužena z moderno tehnologijo. Največ energije usmerjamo prav v organizacijo poletnih doživljajskih taborov, pohodov in izletov. Pri našem delu pa obilno uporabljamo:

  • Principe gozdne pedagogike - saj se veliko zaustavljamo prav v gozdu, ki nam zagotavlja mir pred civilizacijskim hrupom in nudi idealne pogoje za ustvarjanje, igro in vzpostavljanje direktnega kontakta z naravo. Gozdna pedagogika je zelo učinkovit in prijeten način podajanja znanja o gozdu in naravi vsem, ki jih to zanima. Gozd kot odličen prostor za doživljajsko pedagogiko in okoljsko vzgojo je neskončen vir barv, vonjev, zvokov, slik, idej in še mnogočesa. Gozd daje nešteto priložnosti za celostno učenje v naravi, saj otrok nabira nove izkušnje, jih ureja, nadgrajuje, povezuje, širi zanimanje in pridobiva pozitiven odnos do bivanja v naravi, do varovanja njene raznolikosti. Učenje je posredovano z neposredno in posredno zaznavo, ki vsebuje učenje z delom – s srcem in glavo.
    Metode gozdne pedagogike pa seveda uporabljamo tudi drugod v naravi - na travniku, ob vodi, na pohodih in tudi v učilnici, ko zbiramo vtise o preživetem dnevu.

  • Pravljice kot življenjske resnice - Če o najbolj preprosti pravljici želimo ugotoviti, o čem pravzaprav govori, bomo zelo hitro naštevali vrednote in čustvena stanja, ki jih doživljamo: ljubezen, poštenje, dobrota, resnica, laž, izkoriščanje, veselje, smrt, prevara, ljubosumnost, zavist, bolezen itd. Otroci, ki so v svojem notranjem doživljanju celostno naravnani na sprejemanje vtisov, zato zelo dobro razumejo sporočilo pravljic. To dokazujejo tudi s tem, ko želijo še in še poslušati vedno isto pravljico. Pravljice se ne naveličajo niti v dobi odraščanja, ker odkrijejo v vsakem obdobju v njej sporočila, ki nagovarjajo njihove stiske, upe in najrazličnejša čustva.

  • Mitološka bitja kot varuhi narave so podlaga za ustvarjanje čarobnega vzdušja na taborih (še posebno pri predšolskih otrokih), saj škrate in vile predstavljamo kot dobrohotne varuhe narave, ki nimajo posluha za vsakogar, ki naravo uničuje, znajo pa nagraditi lep odnos do narave. V slovanski mitologiji so vile in škrati nadnaravna bitja z magičnimi sposobnostmi. Ljudje so nekoč verjeli, da prebivajo v gozdovih, v votlinah skalnih sten, na vrhovih gora, v bližini studencev, jezer in na bregovih rek.

  • Zdrav duh v zdravem telesu - in prav slednjega je pri mladih vsako generacijo manj. Zaradi načina življenja so otroci vse manj vzdržljivi, sposobni premagovanja naporov in vse bolj odvisni od tehničnih pripomočkov. Redna gibalna/športna dejavnost ima koristen učinek na človekov organizem, saj zavira vrsto zdravstvenih težav in bolezni. Poleg tega imata gibanje in telesna pripravljenost pomembno vlogo pri vzdrževanju in krepitvi duševnega zdravja ter pripomoreta k izboljšanju človekove telesne samopodobe in samovrednotenja. Na taborih se trudimo k čim bolj raznovrstnim telesnim aktivnostim - od jutranje telovadbe pa do klasičnih pohodov do določenega cilja, tematskih pohodov po naših gozdnih poteh in popoldanskih skupinskih iger na igrišču.



Principi gozdne pedagogike

(iz dipl. dela Luke Divjak Zalokarja :
Pomen gozdne pedagogike pri oblikovanju odnosa otrok do gozda)

Gozdna pedagogika je najbolj razvita v Nemčiji, Švici, ter Avstriji, v zadnjem času pa vse bolj prodira tudi v druge dežele. Iz knjige Waldpädagogik in Österreich (Botka in Moser, 2003) izhaja definicija te vrste pedagogike:
 
''Gozdna pedagogika je poučevanje ljudi o gozdu, ki se nanaša na njegov negospodarski vidik. Učenje je posredovano z neposredno in posredno zaznavo, ki vsebuje učenje z delom – s srcem in glavo. V gozdni pedagogiki izšolani gozdarji vodijo ljudi skozi gozd. Preko bogatega doživetega učenja jim posredujejo znanje o funkcijah in pomenu gozda. Gozdna pedagogika je orodje, s katerim gozdarji seznanjajo ljudi z okoljem in nastankom življenja, kar zahteva pravilno in odgovorno poznavanje gozda.''

Gozdna pedagogika je širom Evrope že davno postala priznana metoda okoljskega izobraževanja in ima danes v številnih pedagoških in gozdarskih povezavah trdno mesto. Izjema v tem je Slovenija. Njeno vsebinsko področje pomeni veliko pridobitev za samo gozdno gospodarstvo, ki ne prispeva le k večjemu dohodku, temveč tudi k izboljšanju odnosov ljudi do gozda.
S pomočjo gozdne pedagogike želimo vplivati tako na ekološki, ekonomski kot izobraževalno-pedagoški vidik gozda. Tako si prizadevamo za oblikovanje odnosa otrok do vseh gozdnih virov in njihovega osveščanje o pomenu gozda. Otroci naj bi si skozi izkušnje, odkritja in doživetja v gozdu izoblikovali oseben odnos do gozda. V ospredju je učenje preko igre ter neposredno pridobivanje izkušenj iz dogajanj v naravi. Otrokom mora biti omogočeno dojemanje gozda s čutili. Otroci naj bi vohali, tipali, okušali in poslušali. To jim omogoča opazovanje, raziskovanje, spoznavanje in ukrepanje. Šele takrat, ko otrok vzpostavi odnos z gozdom, ga tudi začne zanimati njegova spoznavna plat.

Danes je izobraževanje še vedno v glavnem usmerjeno samo v »učenje« o gozdu, kar pa še ne določa, kako se bo otrok v konkretnem življenjskem prostoru kasneje tudi obnašal. Dolgoročnejše naj bi se ta smoter dosegel z bolj odgovornim ravnanjem do narave. Ljudje se zaradi načina življenja, ki jih obremenjuje in izčrpava, v naravo vedno pogosteje zatekajo po sprostitev in nabiranje novih moči. Gozd pa nudi tudi neizmerne navdihe za ustvarjalno delo, ki postaja vedno bolj iskano. Zato je pomembno, da se v prihodnosti gozdna pedagogika uveljavi kot sestavni del izobraževanja otrok, mladostnikov in odraslih.

Gozdna pedagogika želi:

  • izboljšati odnose med ljudmi in gozdom,
  • posredovati "znanje o gozdu" tako, da se prepozna drevje ter ekološke povezave,
  • okrepiti razumevanje trajnostnega gozdnega gospodarjenja in prebuditi interes za lastnino gozda,
  • posredovati učenje z igro in omogočiti učenja z igro,
  • spodbujati ustvarjalnost v naravi,
  • podpirati razumevanje gozda kot življenjskega prostora divjadi in tudi utemeljiti nujnost lova za zaščito živali,
  • povečati občutljivost za odgovorno ravnanje z naravo,
  • omogočiti spoznanja o regionalnih posebnostih, storitvah v gozdu in gozdarskem poklicu,
  • vzpostaviti stik z gozdarjem in gozdnimi delavci.

Josef Pröll (2003) eden izmed vodilnih gozdarjev v Avstriji, s svojimi več kot 10 letnimi delovnimi izkušnjami gozdne pedagogike pravi, da gozdna pedagogika dragoceno prispeva k izboljšanju odnosa človek-gozd. Tudi gozd na različne načine vpliva na ljudi in jim nudi edinstveno privlačnost. Glede samega doživetja gozda Pröll meni, da mladi morda izgubljajo znanje o kompleksnosti narave in pomenu gozdnega ekosistema.
 
Da bi to razumevanje zopet obudili, mladi potrebujejo tudi čustven pristop. Osebna doživetja kot tudi posredovanje znanja preko igre so pri tem zelo pomembna. Že v otroštvu je potrebno pri mladih vzpostaviti osnovo znanje, s katerim bodo kasneje z občutkom, razumevanjem in odgovorno ravnali z naravo.
 
"O gozdu se učimo od gozda" se glasi staro načelo gozdne pedagogike. Ne v šolskih klopeh, temveč skozi igro naj bi otroci raziskovali gozd in sami odkrili povezanosti v naravi. Kajti, kdor je enkrat bos občutil razliko med vlažnim in hladnim bukovim gozdom ter obubožanim kamnitim borovim vrhom, bo lahko dobro razumel različne zahteve rastišč gozdnih dreves.
 
Deželni glavar in agrarni strokovnjak Pühringer (2003) primerja neposredno doživljanje gozda z "dobro kuhinjo", ki jo je bolje preizkusiti kot samo teoretično opisati. Učinkovita okoljska vzgoja je tista, ki poteka preko neposrednih doživetij in lastnih odkritij. Preko teh neposrednih srečanj z gozdom bi morali pridobivati tudi razumevanje za njegovo varovanje in skrb. Kajti bližina gozda zbuja pri otrocih ljubezen in spoštovanje do okolja.
 
Medtem ko je na eni strani sicer zaznati večjo okoljsko zavest, se po drugi strani znanje o naravi manjša. Stiki z naravo so namreč pomembna predpostavka za zdrav duševen razvoj otrok. Naravno okolje daje otrokom občutek gotovosti in varnosti. Otroci postanejo bolj umirjeni in razvijejo več smisla za skupnost. V prosti naravi lahko pustijo svoji domišljiji prosto pot. Prav tako so naučene informacije premalo za zagotovitev pozitivnega pristopa do gozda, narave in okolja. S pomočjo gozdne pedagogike pa otroci lahko pridobijo znanja na enostaven način, saj hkrati ko se usposabljajo, uporabljajo svoja čutila.
 
Irene Weiss in drugi (2003) pravijo, da imajo priporočila za didaktiko in metodiko v praksi gozdne pedagogike velik pomen. Glede na različne gozdarske metode upravljanja večini gozdarjev primanjkuje sposobnost samokritike.  
Trdijo tudi, da je gozd hkrati medij in kraj za izobraževanje, ker se interdisciplinarno mišljenje lahko dobro doživi ravno v zvezi z zgledom dolgotrajnega razvoja. Mnogonamenskost gozda, njegove različne funkcije in sovpadanje ekonomskih, ekoloških in socialnih potreb zahtevajo mrežasto strukturirano mišljenje in dovzetnost za kompromis.
 
Gozd je zelo primeren prostor za prikazovanje interdisciplinarno povezanih načinov dela (kemija, fizika, geologija, meteorologija, pedologija, hidrografija, botanika, zoologija itn.). Prakticiranje gozdarstva, ki je blizu naravi, je dober primer razumevanja stabilnosti in (dolgotrajne oz. stalne) porabe naravnih virov. Gozdna pedagogika lahko tako kot druge oblike ekološke pedagogike prispeva k izpolnitvi normativnih ciljev koncepta stabilnosti, s tem da usposobi ljudi za pogovor o okolju in odgovorno ravnanje z njim.
 
Gozdna pedagogika ima pri tem funkcijo tehtanja (med raznimi premisami, vrednotami in delovanji), funkcijo refleksije in analitično funkcijo (Mayer, 1998 cit. po Botka in Moser, 2003). Trend večje interdisciplinarnosti in projektno naravnano učenje v šolah s povezavo praktičnega dela predstavlja ugodno osnovo za gozdno pedagogiko. Poseben interes prebivalstva za gozd (na čustveni in simbolni ravni) je še ena prednost gozda kot medija izobraževanja.
 
Nadalje, gozd ponuja veliko predmetov in materialov, na podlagi katerih se lahko posredujejo konkretna znanja in razumevanja. Srečanja z živalmi, rastlinami, vodo, zemljo, ognjem in zrakom so mogoča. Konec koncev ima poklicni položaj ljudi, ki se ukvarjajo z gozdom, še posebej gozdarjev, med prebivalstvom v Avstriji poseben ugled, ki mu daje posebno avtentičnost in verodostojnost.
 
Irene Weiss in drugi (2003) pravijo, da bi se moral vsak gozdni pedagog zavedati, da gozdno-pedagoške dejavnosti služijo lastnemu nadaljnjemu izobraževanju. Pri poslušalcih je koristno vzbuditi toliko interesa, da se pri njih vzbudijo vprašanja. Lahko bi bolje izkoristili potencial iger ali drugih vaj zaznavanja, ki spodbujajo senzibilnosti, s tem, ko opozarjajo na različne vidike in omogočajo izmenjavo zaznav med sodelujočimi.  

Didaktika in metodika bi se morali močno opirati na empirične raziskave praks izobraževanja o naravnem okolju. Tu so mišljene informacije o tem, kako otroci različnih starosti zaznavajo svoje okolje, kako o tem razmišljajo, katere kategorije in jezikovne vzorce imajo na razpolago za razumevanje naravnega okolja in zaznavanja njegovega uničevanja. Pri tem je potrebno izkoristiti tudi aktualne tendence v mladostniški kulturi. Pedagogika (teorija in praksa) ter samorefleksija (samoopazovanje) naj bi zavzemali pomembno področje v strukturi in obsegu izobraževanja. Pri tem je pomembno komuniciranje in odpravljanje negativnih motenj v komunikaciji. Gozdna pedagogika je na številnih področjih velika pridobitev za samo gozdarstvo. Ne le prihodki iz te nove storitvene panoge, temveč tudi izboljšanje človeških odnosov in odnosov do narave.



Pravljice kot življenjske resnice

(iz knjige dr. Zdenke Zalokar Divjak : Brez pravljice ni otroštva)

Pravljica ima tako častitljivo starost, da še vedno ne poznamo njenega natančnega izvora, zato so postavljene o njenem nastanku različne hipoteze, katerim pa je pravzaprav skupno spoznanje, da so pravljico poznali v vseh kulturah in vseh časih. To pa je že ugotovitev, na podlagi katere nastane preprosto vprašanje: kaj so si imeli ljudje tako pomembnega povedati, da so to počeli tisočletja na enak način?

Verjetno je odgovor ravno v vsebini pravljice.  Na prvi pogled se seveda zdi, da so pravljice lepe zgodbice, včasih tudi krute, pa vendar bi večina zatrdila, da je to svet, ki je preveč lep, da bi bil lahko resničen. Tako tudi pogosto rečemo »To je pravljica« ali »Ne govori mi pravljic« za nekaj, za kar menimo, da se ne more uresničiti. Pa vendar ni tako. Pravljice nosijo v sebi pomembna sporočila o življenju. Življenje – pa je tema, ki zanima prav vsakega posameznika.

Če vzamemo najbolj preprosto kratko pravljico in želimo ugotoviti, o čem pravzaprav govori, bomo zelo hitro naštevali vrednote in vso paleto čustvenih stanj, ki jih doživljamo: ljubezen, poštenje, dobrota, resnica, laž, izkoriščanje, veselje, žalost, smrt, prevara, dobrohotnost, ljubosumnost, zavist, bolezen, starost itd. Lahko bi naštevali še in še. To so vsebine, ki nikoli niso do konca izrečene in ki lahko naredijo naše življenje lepo – pravljično ali seveda obratno. V pravljicah so osebe in motivi podani v simbolični obliki, kar jim daje čarobnost in čudežnost.  

Otroci, ki so v svojem notranjem doživljanju celostno naravnani na sprejemanje vtisov, zato zelo dobro razumejo sporočilo pravljic.  To dokazujejo tudi s tem, ko želijo še in še poslušati vedno isto pravljico. Pravljice se ne naveličajo niti v dobi odraščanja, ker odkrijejo v vsakem obdobju v njej nekaj novega, sporočila, ki nagovarjajo njihove stiske, upe in najrazličnejša čustva. Ob pomoči pravljic se otroci spoznavajo, iščejo potrditve za svoja ravnanja, predvsem pa spoznavajo življenje, zato odrasli ne smemo opremljati pravljic s svojimi intelektualnimi razlagami. Vsak otrok je osebnost zase, zato so tudi sporočila za vsakega drugačna. Ker poslušajo pravljico večkrat, se jim avtomatično odpirajo nova spoznanja in rešitve, ki pomembno vplivajo na njihovo zorenje.

Starši in vzgojitelji bi otrokom velikokrat radi olajšali pot k njihovi samostojnosti, vendar nam tako pravljice kot življenje kažejo, da jim s tem delamo samo škodo. Otroci si morajo sami izboriti svoje mesto v življenju, ker se bodo le tako doživljali kot svobodni in ustvarjalni posamezniki. Pravljica nam govori ravno o tem, če se seveda poglobimo v njeno simboliko in če želimo sprejemati njena sporočila. Iz tega razloga je pravljica tudi ena od najzahtevnejših vsebin, zato si ljudje danes raje iščejo odgovore na življenjska vprašanja po lažjih poteh, tudi iz na prvi pogled privlačnejše in modernejše literature.

  • Pesnik F. Schiller je to izrazil v misli: »Globlji pomen je v pravljici mojega otroštva kot pa v resnici, ki jo uči življenje!«

  • Najbrž tudi ni naključje, da je naš pisatelj France Bevk izjavil: »Poznam dve vrsti ljudi, ki mi niso pri srcu. To so tisti, ki se ne znajo smejati, in tisti, ki ne znajo ceniti pravljic, ki so bile duša moje mladosti. Zanje so pravljice res umrle, a zame so še vedno žive.« 

  • Indijski rek pa pravi: »Dokler so otroci majhni, jim dajaj korenine, da poženejo; ko postanejo malce večji, jim daj peruti, zato jim veliko pripoveduj o lepem in čudežnem. To so pravljice!«

  • B. Bettelheim, ki si je prizadeval pokazati pomen pravljice za odraščanje otrok, pa pravi: »Pravljice imajo na otrokovo duševnost usodni vpliv. Na poseben način mu dajejo človečnost in toplino, popolnoma novi izkušnji v pogledu katarzičnega vpliva na njegovo čustveno rast.«

  • Paul Hazard, akademik in dober poznavalec otroške književnosti, je znan po izreku, da je otroštvo brez pravljic osiromašeno otroštvo: »... Toda nobena domišljija se ne more hraniti sama od sebe in njihov duh terja svojo hrano, zakaj tudi otroci ne žive samo od kruha. Tedaj se obračajo k tistim, ki jim dajejo vse drugo: streho, obleko, ljubezen; obračajo se na sile, ki rade pomagajo, in jim v drami, ki v njihovih očeh pomeni svet, vlivajo pogum zoper sence, zoper noč, zoper volkove. Od njih hočejo imeti prve podobe, ki jih kajpada preoblikujejo ali pa razbijejo zato, da bi napravili iz njih nove in lepše; potrebujejo pa jih veliko, ker so zahtevni, in preden je kakšna pripovedka končana, že pravijo: začni znova …«

  • Ch. Buhler, znana otroška psihologinja, je dala pravljicam prav poseben poudarek tudi v povezavi z razvojnim obdobjem otroka: »Doba od četrtega do devetega ali desetega leta je »pravljična doba«; čudeži so samoumevni del dogajanja, meja med mogočim in nemogočim je popolnoma zabrisana.«

  • Tudi Charlesa Dickensa so pravljice očarale in je velikokrat poudaril, da so imeli nanj in na njegov ustvarjalni duh čudežni pravljični liki in dogodki velik vpliv.  Prav tako pa se ni strinjal s tistimi, ki so zgodbe dojemali samo po razumski plati, in so tako otrokom onemogočili doživetje vsega čudežnega in lepega. Znan pa je tudi njegov izrek: »Rdeča kapica je bila moja prva ljubezen. Čutil sem, da bi, če bi se lahko poročil z Rdečo kapico, spoznal popolno blaženost.«

  • Pesnik Louis MacNeise je povedal tudi svojo osebno izkušnjo glede prebiranja pravljic v srednji šoli, ki bi jo verjetno lahko marsikdo podelil z njim. Takole je rekel: »Pravljice so mi kot človeku zmeraj veliko pomenile, celo v srednji šoli, kjer si bil ob ugled, če si to priznal.  V nasprotju s tem, kar še danes trdi veliko ljudi, je pravljica, vsaj klasična, ljudska pravljica, veliko resnejša zvrst od povprečnega naturalističnega romana, ki je le nekoliko manj površen od opravljivih rubrik po časopisih.«

  • C. S. Lewis, književni kritik in pisec, pa je pravljice poimenoval »duhovna raziskovanja« in dejal, da so »najbolj življenjske, ker razkrivajo človeško življenje, kot ga vidimo ali občutimo ali slutimo od znotraj«.

  • Naslednji književni kritik, ki je v pravljicah prav tako našel svojo življenjsko filozofijo, je bil Chesterton, ki je zapisal: »Svoje prve in poslednje filozofije, tiste, v katero verjamem z neomejeno gotovostjo, sem se naučil v otroški sobi. Tisto, v kar sem najbolj verjel takrat, tisto, v kar najbolj verjamem zdaj, se imenuje pravljica.«

  • Tudi eden največjih pesnikov J. W. Goethe je pripisal velik del zasluge za svoje umetniško ustvarjanje pripovedovanju pravljic. Takole pravi: »Od očeta sem prejel svojo držo in resnost pri življenjskih nalogah, od matere veselje do življenja in ljubezen do domišljijskega snovanja.«

  • Prav tako je podal tudi nobelovec, matematik, fizik in filozof Albert Einstein svojo misel o pravljicah: »Če želite, da bi bili vaši otroci bistri, jim pripovedujte pravljice. Če želite, da bi bili še bistrejši, jim pripovedujte še več pravljic.« Te njegove ugotovitve so zelo pomembne za vse tiste, ki razmišljajo o pravljici kot o zgodbicah, ki imajo samo namen zabavati ali dajati moralne nauke. Pravljice spodbujajo domišljijo, domišljija pa je pogoj za ustvarjalno razmišljanje – o tem bomo še veliko povedali.

Če pogledamo avtorje, ki smo jih omenili, potem resnično lahko ugotovimo, da je odkrivanje skrivnosti življenja in vse čarobnosti, ki jo le-to ponuja, omogočeno le velikim pesnikom, umetnikom, filozofom, mistikom in majhnim otrokom. Zanje je značilno, da so odprti in občutljivi za drug – intuitivni, doživljajski, duhovni svet, zato so za njih pravljice, miti, legende nekaj povsem drugega kot za tiste, ki jih poskušajo samo razlagati.Tako je tudi razumljivo, da se moramo vsi drugi temu svetu približati na drugačen način. Predvsem bi se morali podati v raziskovanje življenja in njegovih skrivnosti s svojim čustvenim in intuitivnim delom.

Janez Svetina (1999) je to povedal zelo preprosto: »Ljudje ne vemo, kaj je prava resnica življenja, zato se največji znanstveniki trudijo, da bi jo spoznali, umetniki pa skušajo ujeti skrito lepoto v svoje podobe, pesmi, glasbo ter tako izraziti tisto skrivnost, ki je neizrazljiva.«



Mitološka bitja kot varuhi narave

Velik del ljudskega koledarja s svojimi šegami in praznovanji ima izvore v predkrščanski religiji Slovencev. Mnogo šeg ima danes povsem krščanski pomen, vsebina pa je še predkrščanska in je skupna mnogim slovanskim, pa tudi drugim evropskim narodom. Še staroverski izvor ima na primer mnogo folklore okoli Velike noči, barvanje pirhov oziroma pisanic ali pa okraševanje hiše z zelenjem na Božič, božično drevo in blagoslavljanje doma. Prav tako dobimo sledi stare vere še v mnogih rekih, zagovorih in vsakdanjih verovanjih, npr. Volčji dnevi od Božiča pa do sv. Treh kraljev, koledniki, pustni liki, pomladni obhodi Kresnic oziroma Ladaric, šege ob rojstvu, poroki in smrti (sedmina, zlivanje vode, zadušnica, itd.).

V slovanski mitologiji so vile in škrati nadnaravna bitja z magičnimi sposobnostmi. Ljudje so nekoč verjeli, da  prebivajo v gozdovih, v votlinah skalnih sten, na vrhovih gora, v bližini studencev, jezer in na bregovih rek. So elementi narave, ki nas obdajajo in podpirajo. Lahko so uprizarjali nevidne entitete, ki nam pomagajo ter življenjski tok, ki nas vselej vodi po naši poti. 


Da bi si človek tovrstne energije lažje predstavljal, jih je poimenoval kot vile, škrate in ostala mitološka bitja. Včasih je bil v Evropi, Rusiji in Sibiriji škrat splošno priznan član človeške družbe. Vsi ljudje so škrate, bitja mraka in noči, redno videvali, le-ti pa so jih nagrajevali, kaznovali, jim pomagali ali jih ovirali.

Pisateljica Doreen Virtue opisuje vile kot ljubljene angele narave, ki so glede na to, da so tako blizu Zemlje, čudoviti pomočniki pri zdravljenju medsebojnih odnosov, partnerstva, pomagajo pa tudi do zdravja in uspešnosti. Vile in škrati vedo, kako delati z zemeljskimi energijami na varen, ljubeč in čaroben način in so prisotni v naravi, saj so njeni varuhi. So na vašem vrtu, v parku, povsod tam, kjer rastejo cvetlice, kjer žubori voda in imajo zelo radi živali. Želite torej privabiti te energije, ki vam lahko pomagajo? 

  • Verjamite vanje
    Prvi pogoj je, da verjamete v energije, ki jih sicer ne vidite, a so okrog nas v drugih dimenzijah, iz katerih nam pomagajo.

  • Spoštujte in skrbite za naravo
    Ker so skrbniki in pomočniki narave, rastlin in planeta nasploh, so hkrati tudi zaskrbljeni nad človeškim izkoriščevanjem. Pomagajte jim s svojo močjo in akcijo v fizičnem svetu. Pozivajo nas, da skupaj z njimi poskrbimo za naravo.

  • Bodite radostni
    Škrati in vile ne marajo negativnih čustev. Če si želite njihove družbe, igrajte nežno glasbo, plešite in bodite radostni. Ko delamo stvari z ljubeznijo in radostjo, nam pomagajo na naši življenjski poti. 

  • Darovi
    Vile in škrate lahko simbolično prikličete tudi z darovi – nastavite jim hrano, sadje, cvetje... in jih prosite za pomoč.

  • Spoštovanje
    Pridejo le, če imamo do njih spoštovanje – kot ga imate do prijateljev, saj so vendar tudi oni vaši prijatelji. Predvsem bodite odprti za čudeže in neznano. 

V vseh letih naših taborov smo se velikokrat srečali z majhnimi, prisrčnimi bitji, za katere smo bili prepričani, da so palčki. Ta naša srečanja so bila bežna in kratka. Plahi, kot so, so se neprestano izmikali direktnemu srečanju in se pojavljali le kot tihe sence ob naši poti na kopanje ali pri našem raziskovanju narave.

Zavedali smo se njihove stalne prisotnosti in vsa ta leta obiskovali mesta, kjer smo jih začutili ter jim gradili bivališča. Potem pa nam je pod roke prišla "Velika knjiga o škratih: vsa resnica o izvoru, življenju in delovanju ljudstva pritlikavcev" avtorja Wil-a Huygen-a in v založbi Tehniške založbe Slovenije (ISBN 86-365-0270-5). Prav vse v tej knjigi nas je prepričalo, da skrivnostna bitja s katerimi se srečujemo, niso palčki temveč pravi, pravcati škratje. Knjiga jih prikazuje kot zaščitnike žive in nežive narave in take jih tudi mi sprejemamo.



Zdrav duh v zdravem telesu

Življenjski slog je za posameznika značilen način življenja, ki ga določa skupina izrazitih obnašanj, ki se pojavljajo v določenem časovnem obdobju. Določen življenjski slog lahko vključuje tako zdravju škodljiva kot zdravju naklonjena obnašanja. V literaturi najpogosteje omenjajo zdravju naklonjen/zdrav in zdravju škodljiv/nezdrav življenjski slog.
Življenjski slog se oblikuje pod vplivom izkušenj in življenjskih razmer od ranega otroštva naprej. Med pomembnimi dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje življenjskega sloga, so obnašanje staršev in ožje družinske razmere. Nanj pa vplivajo tudi izobraževanje, zdravstveno varstvo ter drugi socialni in okoljski dejavniki. Širši fizični, socialni, okoljski, ekonomski in kulturni dejavniki, ki vplivajo in pogojujejo izbire posameznikov, skupin oz. skupnosti, so pogosto odločilnejši kot družinski.

Zdravje predstavlja stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje. Prvotno so zdravje označevali kot odsotnost bolezni ali onemoglosti. Po novejših spoznanjih in stališčih Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje celovit in dinamičen sistem, ki je sposoben prilagajanja vsem vplivom okolja ter omogoča posamezniku in skupnosti opravljati vse biološke, socialne in poklicne funkcije in preprečevati bolezen, onemoglost in prezgodnjo smrt. Sodobna definicija zato opredeljuje zdravje kot splošno vrednoto in bistveni vir za produktivno in kakovostno življenje slehernega posameznika in skupnosti kot celote. Zdravje je po tej definiciji dinamično ravnovesje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih, osebnih in socialnih prvin, ki se kaže v zmožnosti neprestanega opravljanja funkcij in prilagajanja okolju. V tem smislu zdravje in skrb zanj ni le interes posameznika, medicinskih strok ali institucij zdravstvenega varstva, marveč odgovornost celotne družbene skupnosti.

Opažamo številne pojave, ki so stalnica sodobnega življenjskega sloga razvitega sveta. Mladi so čedalje manj vzdržljivi. To negativno vpliva na njihovo zdravje in tudi na šolsko učinkovitost. Že desetletja se pri mladih zmanjšuje moč rok in ramenskega obroča, to pa posledično povzroča tudi slabo držo, v poznejših letih pa številne težave s hrbtenico. Zelo opazne so velike razlike med srednješolci. Mladi želijo preživljati prosti čas predvsem pasivno, največkrat sede pred računalniškim ali televizijskim zaslonom. Evropski raziskovalci ugotavljajo, da se z vsakim letom starosti zmanjša gibalna dejavnost mladih za tri odstotke pri fantih in za sedem pri dekletih. Hrana ni nujna le za obstoj in delovanje vseh telesnih funkcij, ampak so količina, vrsta hrane in prehranjevalne navade odločilne za ves telesni razvoj in zdravje. Hrana tako vpliva na telesno zmogljivost in zunanji videz, s tem pa tudi na človekovo zadovoljstvo s svojim telesom, svojo telesno podobo ter njegovo samopodobo v celoti. Hrana ni le potreba za preživetje, temveč ima tudi svoj zapleten psihološki pomen. Prek hrane smo ljudje vpleteni v pomembne odnose z drugimi ljudmi.

Med mladimi so v sodobnem času vse pogostejše različne oblike zasvojenosti. O zasvojenosti pri posamezniku lahko govorimo takrat, ko se določen vedenjski vzorec (jemanje drog, pitje alkohola ...) začne ponavljati iz dneva v dan in tako postane središče razmišljanja in dogajanja v njegovem življenju. Postopoma se odvisnik odmika od realnosti, pojavijo se številne negativne posledice, ki pa le še bolj učvrstijo njegovo uničujoče vedenje.

Redna gibalna/športna dejavnost ima koristen učinek na človekov organizem, saj zavira vrsto zdravstvenih težav in bolezni. Poleg tega imata gibanje in telesna pripravljenost pomembno vlogo pri vzdrževanju in krepitvi duševnega zdravja ter pripomoreta k izboljšanju človekove telesne samopodobe in samovrednotenja. Eden izmed temeljev zdravja je ustrezna prehrana, ki izhaja iz upoštevanja prehranske piramide na eni strani ter vključevanja ekološko pridelane hrane in izogibanju konvencionalno pridelane hrane na drugi strani.